Zadnjič sem malce razmišljal in resno prišel do te ugotovitve. Kar poglejmo. Začelo se je z Golavo, sledila je Mrzlica, vmes sem bil na Rakitni, za tem je sledila Olševa in nenazadnje pred nekaj dnevi še slednja, najvišja v Sloveniji, mogočna Škrlatica (2740m). Gore sem izbiral naključno ampak šele na Škrlatici ugotovil, da so bile vse "ženske". Slučaj :-) Torej, Škrlatico mnogi poznajo kot drugo najvišjo goro v Sloveniji. Na srečo pa je manj "turistična" kot Triglav in je vzpon nanjo prijeten in poln doživetij. Tu bi samo poudaril, da je pristop zelo zahteven in da naj nekdo, ki misli, da če je bil na Triglavu, lahko z lahkoto opravi tudi s Škrlatico, le tega raje ne počne. Veliko več je tu plezanja, v večini primerov brez jeklenic. Sicer so tri zavarovana mesta, ampak to tam, kjer res ne gre brez. Gora je tudi sama po sebi zelo krušljiva, tako da je za zdrs dovolj priložnosti. Če si ob vsem tem zamislimo še močne sunke vetra, vemo kam "pes taco moli".
Škrlatica je bila v mojih planih že cca 3 leta, vendar nikoli ni bilo pravega časa zanjo. Predlani sem že bil dogovorjen za vzpon pa nam je načrte prekrižal dež. Tokrat pa sem si rekel, da je to potrebno opraviti sedaj, ko še ni snega in imam čas. Zato sem se med tednom podal proti Mojstrani in naprej v dolino Vrat. Mogočna dolina z ogromno pristopi do največjih slovenskih vršacev je bila v popoldanskih urah že malo spraznjena, kar je bil dober znak, da v bivaku ne bo gužve. Pot se začne pred Aljaževim domom v Vratih, kjer nas pot takoj usmeri na desno skozi gozd.
Škrlatica je bila v mojih planih že cca 3 leta, vendar nikoli ni bilo pravega časa zanjo. Predlani sem že bil dogovorjen za vzpon pa nam je načrte prekrižal dež. Tokrat pa sem si rekel, da je to potrebno opraviti sedaj, ko še ni snega in imam čas. Zato sem se med tednom podal proti Mojstrani in naprej v dolino Vrat. Mogočna dolina z ogromno pristopi do največjih slovenskih vršacev je bila v popoldanskih urah že malo spraznjena, kar je bil dober znak, da v bivaku ne bo gužve. Pot se začne pred Aljaževim domom v Vratih, kjer nas pot takoj usmeri na desno skozi gozd.
Pot je še kar položna in za hip si človek zaželi, da bi bila celotna pot takole. Vendar ne tokrat :-) Kmalu na poti ozremo tudi naš cilj, ki pa je še daaaleč v oblakih.
Prijetna gozdna pot je primerna za kakšno poletno vročino, tokrat pa me je bolj grela kot hladila.
Vendar pot kmalu pripelje na čistino, kjer se pričenjajo razgledi in malo bolj "travniška" vegetacija.
Razgled seveda vso pot čudovit. Vendar pa "kot vedno ob mojih vzponih" lahko opazite oblačno nebo, ki mi je malce kasneje povzročalo še kar nekaj preglavic. Spodaj: Vrata
Malce naprej, ko se del poti postavi pokonci sem dobil tudi družbo. Gams je veselo priskakljal po travici in me radovedno opazoval. Vem, kaj si je mislil :-)
Vzpon na Škrlatico sem razdelil na dva dneva, ker moja kondicija trenutno še ni na himalajski ravni. Tako sem imel prvi dan cilj, da pridem do bivaka in tam prespim, naslednji dan pa na vrh in potem v dolino.Vendar pa me je v tistem trenutku "pozdravil" dež. Oblaki niso zdržali in vode je bilo povsod dovolj. Še največ po meni. In seveda je tisti dan Murphy bil spet na delu. Edinkrat v vseh mojih letih, ko nisem imel palerine s seboj. Aaarghhh. Okoli mene pa samo grmovje, nobene strehe. Dež je neusmiljeno lil jaz pa gasa po mokrih skalah, da čimprej najdem vsaj zasilno zavetišče. In kmalu zagledam tole skal'co, ki je nudila prav priročno streho. Tu sem počakal, da najhujše mine, potem pa naprej. (slikano na poti dol)
Tule se lepo vidi, kakšno ne-vreme je bilo. Jaz pa še cca pol ure do bivaka. Ampak, ker sem moker že tak al tak bil, sem lepo nadaljeval navzgor. Na srečo je dež pojenjal in je samo še rosilo. Tukaj je že prvo melišče.
Tik pred bivakom sem naletel na čredo ovac, katere so me zvedavo opazovale in približale na doseg roke. Verjetno sem izgledal zelo "moker" :-)
"Takoj za vogalom" me je pričakal že bivak. Slika je nastala sicer zjutraj, ampak z iste lokacije, kjer sem pridivjal na planoto. :-) V bivaku sta bila že dva obiskovalca, Verčyka i David s Češke. Onadva sta se tisti dan že vrnila s Škrlatice in sta jo nameravala naslednji dan mahniti proti Pogačnikovem domu. Malce smo pokramljali po angleško, pojedli vsak svojo "obilno" večerjo in se hitro spravili spat, saj tam gori ni elektrike in je kmalu tema. Ponoči pa seveda silni vetrovi, da je bivak kar prestavljalo. Vsake toliko časa pa je veter zajel še polkno, da je z nenormalnim ropotom butnilo ob steno bivaka. Seveda ni potrebno poudarjati, da je bilo spanca le za vzorec.
Tule se vidi del poti, kjer sem prejšnji dan lezel proti bivaku. Ta dan pa se je tu pa tam celo nasmihalo sonce. Čeprav so mi oblaki na vrhu zbujali kar nekaj dvoma v sončno vreme.
Za vogalom, takoj za pašniki pod Dolkovo špico pa že zagledamo zahodno steno Škrlatice, po kateri bomo malce kasneje izvajali plezalne gibe. Vreme seveda še kar oblačno.
Po vzponu po melišču se približamo začetku plezalne poti. Ta se prične desno spodaj pri skalah. In neverjetno, vidi se modro nebo. Počasi sem pozabil na grožnjo dežja in sem se lahko posvetil plezanju.
Še zadnje križišče pred koncem melišča in vstop v skalo je pripravljen. Na glavo čelado, palice na ruzak in hopla...
Najbolj izpostavljen del je odlično zavarovan in tu, kljub temu, da se ob teh varovalih večino ljudi zdrzne, je bilo meni najbolje. Večji problem predstavlja vzpon po steni, ki ni zavarovana. Ampak skala dobro grabi in pravi užitek se je vzpenjati. 
Ko pridemo na rob grebena, se nam odpre čudovit razgled, kjer nas kar prime, da bi poleteli na drugo stran.
Kmalu pa se pred menoj prikaže tudi ogromen križ, ki stoji na vrhu Škrlatice. Res da se je ravno takrat spustila megla, ampak zmagoslavja ob osvojitvi vrha ni manjkalo. Končno vrh, katerega sem čakal toooliko časa. :-)
Ob poti navzdol sem v megli zagledal še zelo skrito okno na Škrlatici. Komaj sem ga še ujel v objektiv, potem pa do konca plezarije pospravil fotiča v torbico.
Hja, kljub temu, da sem po prihodu s Škrlatice preklel vse klance in skale in bil seveda močno utrujen ter zagotavljal, da v hribe pa še dolgo ne, mi je sedaj, ko pogledam nazaj, bil ta vzpon prav prijeten in zanimiv. In prav lepo je bilo biti obseden z vsemi temi ženskami.Slik je še ogromno, še več pa spominov. Cilji za naprej pa že nastajajo. Bomo videli, kam me v prihodnjih mesecih popelje pot. Seveda pa najprej na morje.
:-)
Tokratni cilj me je čakal že kar nekaj časa, saj sem si ga zadal takoj, ko sem opravil z Uršljo goro in s Peco. Vendar pa kar ni in ni bilo časa zanj. Ker pa sem trenutno v situaciji, ko imam malo več časa (je*iga, očitno delodajalci še ne rabijo nikogar :-) ) sem se odločil, da vseeno grem na Olševo (Tinka, sorry. Bomo pa na kako drugo šli skupaj). Za začetek poti sem si izbral kmetijo Rogar, do katere se pripeljemo, če v Solčavi zavijemo desno v smeri Podolševe. Strma cesta nas počasi pripelje do vasice Sv.Duh, kjer se je v jutranjem soncu lesketala njihova cerkvica. Seveda vreme, kot vedno ob mojih obiskih gora, ni bilo sončno. Vendar sem se počasi prenhal obremenjevat s tem, saj imajo gore tudi v oblačnem vremenu svoj čar.
Od parkirišča pri turistilni kmetiji Rogar se pot takoj prične vzpenjati in po dobri uri prispemo do Potočke zijalke. Pred približno 20.000 do 40.000 leti - v kameni dobi, naj bi bilo tu središče tedanjih lovcev. Danes je tu pomembno arheološko in paleontološko najdišče.
Tisto rdeče v travi ni tedanji lovec ampak sedanja planinka, ki se je metala v kader. :-) Pot se od Potočke zijalke dalje najprej strmo vzpne. Pokažejo se tudi prve jeklenice, ki pa niso tako grozne, kot izgledajo na prvi pogled. Po tistem krajšem vzponu počasi pridemo do križišča, kjer nas ena pot usmeri na Obel kamen, 1911m visok vrh grebena Olševe, in pa na drugo pot, ki pelje po sončni in razgledni strani, polni čudovitih skalnih gmot.
Počasi je tudi sonce pregnalo oblake proti Raduhi in tu pa tam se je jasnina razširila prek Olševe.
V daljavi pa se je videlo, da se na Kamniškem sedlu zadržuje velika gmota oblakov. Očitno sem tokrat imel srečo z vremenom. Lepo se je videla tudi Planjava ter Logarska dolina in pa Matkov kot.
Vendar je bila pred menoj še dolga pot, zato sem se po pobočjih Olševe podal dalje. Pot niti ni bila tako naporna, vsaj tale del je bil več ali manj raven.
Občasno se je spodaj videlo tudi izhodišče, kjer je bil parkiran moj avtomobilček. Jap, daleč je daleč... :-)
Verjetno ni potrebno poudarjati, da je narava tam zgoraj čudovita. Vredno je vsega napora.
Kmalu pa se je prikazal tudi pravi vrh Govca (1929m), najvišji vrh grebena Olševe. Vendar pa so blili blizu tudi grozeči oblaki.
Vrh nič posebnega, kup skal, štampiljka in vpisna knjiga. Ne smem pa pozabiti razgledov. Na Peco, Uršljo goro, Raduho, na avstrijsko stran in pa seveda že zgoraj omenjene Kamniško-Savinjske alpe in njihove doline.
Tale je fotkana s tavelkim objektivom (zate Ziggy), ki sem ga švercal v ruzaku. Slikano pa Kamniško sedlo. Tam cel dan niso videli sonca. Zgleda pa hudo dobro. Škoda, ker je tele objektiv tako težak, da ga verjetno ne bom vedno vzel s seboj.
Tukaj je pogled na sosednji, manjši vrh Obel kamen. Neslednjič, ko bom šel na Olševo pa še tam čez.
Seveda je bila pot dobesedno postlana z rožicami in je bilo potrebno kar malce paziti, da se jih ni potlačilo.
Na vrhu pa zaslužen počitek in opazovanje okolice. Malica je bila bolj morska, dve konzervi tune :-) Ampak je držala do avta.
Ob spustu pa še enkrat mimo Potočke zijalke, tokrat brez annoying "turistov", tak da sem lahka naredil spodobno fotko.
Takle mamo. Še en odličen izlet v naravo. Kljub končni utrujenosti in kljub temu, da si vedno rečem, da v hribe pa ne več vsaj nekaj časa, vem da je vse to debela laž in da me bodo gore slej ko prej spet posrkale vase. :-)
Kot sem že v eni izmed prejšnjih objav omenil, je bil tisti dan moj primarni cilj Mrzlica. Vendar sem s potjo na Mrzlico začel šele, ko sem končal vzpon na Golavo. Ura se je nagibala že krepko prek 10 dopoldan, ko sem po "ovčji poti" pricapljal z Golave. Po tem spustu je sledila kratka ravnina po prijetni senčki.
Nato se je malce odprlo in pred seboj sem zagledal Mrzlico. V tistem trenutku sem razmišljal ali naj grem še dalje ali počasi obrnem in spokam domov. Temperatura je ravno pričela naraščati in vročina je že "sekala". Ampak, ker sem si za tisti dan zadal cilj, da pridem na Mrzlico, je moja trmasta buča odločila, da grem dalje.
Najprej mimo pašnikov, katere je varoval električni pastir...
Najprej mimo pašnikov, katere je varoval električni pastir...
Tik pred nadaljevanjem vzpona na Mrzlico sem se ozrl še nazaj na Golavo, katera je že bila preplezana. In to po levem grebenu, ki se lepo vidi spodaj na sliki.
Nato je sledila pot po gozdni cesti, kjer se je sonce lepo poigravalo s smrekami. Malce pavze je pasalo tudi meni.
Nato pa na travnato pobočje, kjer se je lepo odpiral pogled na dolino.
Počasi pa sem se že bližal vrhu, kjer je bila tudi koča. Sicer me je čakalo še cca 5 minut vzpona na sam vrh, ampak glede na prehojeno je bila to "mala mal'ca" 
Nekateri zagnanci do doma na Mrzlici tudi prikolesarijo, saj tu poteka kolesarska pot. Mislim, da iz Zasavja. 
Končno pa sem tudi jaz po cca 4-5 urah prišel do vrha Mrzlice. Prav dober občutek je bil, ko je bilo to opravljeno. 
In lahko sem se napotil do doma, kjer sem si privoščil zasluženo nagrado:
In lahko sem se napotil do doma, kjer sem si privoščil zasluženo nagrado: 
Tisto na desni ni pivo. Ledeni čaj, 3dcl, da ne bo kdo kaj mislil. Hehe. Čeprav me je celotna tura izmučila, saj je vse skupaj bilo za cca 6-7 ur hoje, je bil to prijeten izlet, tak ko vsak po planinah.Ostajajo seveda lepi spomini na lepo preživet dan. :-)
Ideja je padla že pred nekaj dnevi in ker je ta petek obstajala verjetnost, da bomo zehali od dolgčasa, smo se odločili, da malce pozobamo koruzo. Ob takšnem vremenu, ki je bil v petek, je bila to odlična odločitev. Eva in Grega sta prek prijaznega kmetovalca dobila nekaj storžev koruze in na nas je bilo potem samo še, da jo popečemo.
Po začetnih težavah z grelcem, ki ni in ni hotel delati, smo končno pričeli s peko. Seveda smo tu pa tam prepustili vilice za obračanje tudi gostom. Koruzica je počasi dobivala zlatorumeno barvo in že prijetno dišala.
Edino za pijačo je poskrbel vsak sam, kar je bilo za takšen dogodek najustrezneje. Tako se je miza na koncu kar šibila pod vsemi dobrotami.
Koruza je seveda bila odlična, kar priča tudi spodnja fotografija. Pozobali smo vse, razen ene.
Po utrujajoči pojedini smo pospravili mizo in prišel je trenutek za najrazburljivejšo igro sedanjih dni. Enka :-) Uspelo nam je celo beležiti rezultate in po maratonskih 30-ih krogih igre, smo rahlo utrujeni in nekateri že malce zaspani, počasi zaključili petkovo odisejado.
Seveda je vse prisotne zelo zanimal končni rezultat. Zato sem se z rahlo zamudo tudi potrudil in vse skupaj spravil v tabelico. Vas zanima, kdo je bil končni zmagovalec? :-)
Uradni končni vrstni red:
1.mesto L
2.mesto A
3.mesto G
4.mesto E
5.mesto M
6.mesto S
Naj ob tem opozorim, da se je odvijal srdit boj za tretje mesto in pravo mesarsko klanje za peto mesto. Odločale so le malenkosti. Vendar pa, kot že vemo, je najpomembnejše, da smo se imeli fajn. Se strinjate?2.mesto A
3.mesto G
4.mesto E
5.mesto M
6.mesto S
Za naskok na Golavo sem se odločil povsem slučajno. Sprva je bil plan na Mrzlico, vendar pa sem zaradi zelo slabo označene poti malce skrenil s poti in se med potjo odločil, da pogledam, kak je razgled z Golave. Pot sem pričel v vasi Marija Reka, kjer se pot žal prične pri domačiji, kjer straši rotvajler. Če se kdo želi zelo hitro predramiti iz jutranjega dremeža, mu to izhodišče toplo priporočam.
Tule je prikazano izhodiše, kjer seveda odsvetujem, da začnete svoj vzpon. Pes je dejansko nevaren, saj je skočil name in samo zahvaljujoč temu, da sem imel palice v katere je "naslonil " svoje zobe, je moja koža ostala nepregriznjena.
Tule je prikazano izhodiše, kjer seveda odsvetujem, da začnete svoj vzpon. Pes je dejansko nevaren, saj je skočil name in samo zahvaljujoč temu, da sem imel palice v katere je "naslonil " svoje zobe, je moja koža ostala nepregriznjena.
Zgornja slika je last portala Hribi.netKo sem se vračal, sem malce nižje v vasi opazil novo izhodišče, pri novem lesenem mostu. Tako, da priporočam, da štartate od tam in se izognete težavam.
Ko sem se od prvega šoka malce opomogel, sem le nadaljeval pot navzgor. Slabo urejena pot z zelo slabimi markacijami je po goščavi peljala mimo zapuščenih kmetij in se počasi dvigala. Dobil sem nekakšen vtis, da domačini ne želijo več, da bi se ta pot uporabljala, Zato nihče ne obnavlja markacij, postavljajo se razne ovire na pot in nasploh je vse zelo zapuščeno.
Ko sem se od prvega šoka malce opomogel, sem le nadaljeval pot navzgor. Slabo urejena pot z zelo slabimi markacijami je po goščavi peljala mimo zapuščenih kmetij in se počasi dvigala. Dobil sem nekakšen vtis, da domačini ne želijo več, da bi se ta pot uporabljala, Zato nihče ne obnavlja markacij, postavljajo se razne ovire na pot in nasploh je vse zelo zapuščeno.
Po kakšne pol ure hoda se prikaže prva obljudena domačija, kjer sem očitno falil mojo pot na Mrzlico. Pred to kmetijo bi bilo verjetno potrebno zaviti desno, jaz pa sem šele za kmetijo zavil desno. Ampak ker sem malce firbca in ker sem imel veliko časa, sem preveril, kam ta pot pelje. Kaj kmalu sem uzrl kažipot za Golavo in si rekel: "no pa pejmo." Opazil sem tudi ime poti, Zvonetova pot. Oznaka zelo zahtevna! In res, kaj kmalu so se pojavile jeklenice in skale. Kdo bi si mislil, da bo pot tako zahtevna in strma. Vendar je bilo super. Pravi dokaz, da za plezanje ni potrebno v Julijske alpe.
Ves trud pa je bil kmalu poplačan s prvimi razgledi daleč naokoli. Na levi strani se je odpiral pogled na Mrzlico, desno pa se je videlo izhodišče Marija Reka. 
Tik pod vrhom pa stoji bivak. Ja, pravi bivak in to na 833m višine. Super domislica okoliških planincev in priročno zavetišče za primere slabega vremena. No, jaz teh problemov nisem imel, zato sem samo žigosal knjižico in se malce spočil.
Tik pod vrhom pa stoji bivak. Ja, pravi bivak in to na 833m višine. Super domislica okoliških planincev in priročno zavetišče za primere slabega vremena. No, jaz teh problemov nisem imel, zato sem samo žigosal knjižico in se malce spočil. 
Notranjost nič razkošna; mizica, dve klopi in okno za "luftung" :) Seveda sem tisti dan bil prvi tam in se tudi vpisal v knjigo. Da bodo vedeli, da tudi jaz vstajam zgodaj.
Bivak je dobil verjetno po Blažu, žal ne vem, katerem. Mogoče bo kak bralec razsvetlil to nejasnost. :-) 
Po okrepčilu sem odrinil naprej, saj je, kot sem popoldan spoznal, bilo pred menoj še veliko ur hoje. Naprej pa po "ovčji poti" navzdol. Verjetno ni treba poudarjati, da je bila strma ko pes. :-)
Po okrepčilu sem odrinil naprej, saj je, kot sem popoldan spoznal, bilo pred menoj še veliko ur hoje. Naprej pa po "ovčji poti" navzdol. Verjetno ni treba poudarjati, da je bila strma ko pes. :-)Pred nekaj leti sem v Bolgariji na "štantu" kupil sončna očala. Super cena, super design, vendar pa vsi vemo, da kvaliteta le teh ni niti blizu pravih očal. Ker me je zadnje čase začelo motiti, da sem skozi očala videl slabše kot brez, sem se odločil, da tokrat kupim nove, boljše. Žal tudi dražje. Ampa tokrat je kvaliteta zmagala pred cenenostjo.
In tole so moje nove gledike :
Še dišijo po novem. Kar mi je všeč pri njih je, da so "zaziher" dobra zaščita za UV žarke in seveda za sončno svetlobo. Pa še "mat" barve so. Čeprav bom delno pogrešal moje stare "špegle". Preživele so veliko in tudi trpežnost jih je odlikovala. Ampak čas je za spremembo. Vem, da jih bodo očala Julbo več kot odlično nadomestila. :-) Sploh na dopustu, ki se bliža z brezglavo hitrostjo :-)
Subscribe to:
Posts (Atom)
Zanimivosti:
Zadnji komentarji:
Blog Arhiv
- August 2008 (8)
- July 2008 (2)
Kaj še berem
O meni
Kol'k logiranih:
Reader's location: